Ekonomija ni enotna znanost. V splošnem se deli na heterodoksne eko­nomske teorije in na t. i. `mainstream' ekonomijo. Heterodoksne znano­sti niso splošno sprejete, so na obrobju ekonomske znanosti, med njimi pa je veliko različnih pristopov. Sem tako med drugim spadajo marksistična, socialistična, feministična ekonomija, ekološka ekonomija, socialna ekono­mija, institucionalna ekonomija, vedenjska ekonomija, postkeynesianska ekonomija ter trenutno tudi avstrijska ekonomska šola (za boljši pregled nad različnimi smermi moderne ekonomske misli. Vendar tudi `mainstream' ekonomija še zdaleč ni enotna. Vsebuje raz­lične poglede, teorije in pristope, ki obravnavajo posebne probleme. Tudi znotraj samih poddisciplin obstajajo različni pogledi in konflikti. Stiglitz.) v svojem delu opisuje štiri glavna področja konfliktov znotraj 'main­stream' ekonomije: makroekonomijo, monetarno politiko, teorijo finanč­nih trgov in ekonomijo inovacij. Makroekonomija preučuje gibanja produkcije in zaposlenosti ter skuša razumeti, zakaj so ekonomije zaznamovane s fluktuacijami, z vme­snimi epizodami visoke brezposelnosti in podoptimalnega izkoriščanja kapacitet. Ko se je pozornost preusmerila od nezaposlenosti k inflaciji in rasti, so se ekonomisti odvrnili od Keynesovega razmišljanja.(Valutni pretvornik) Vendar se je premik zgodil, razlaga Stiglitz, tudi zaradi tega, ker sta se mikroekonomija in makroekonomija v letih po Keynesu razvili v dve ločeni poddisciplini. Uporabljali sta različne modele in prihajali do različ­nih ugotovitev. Mikro modeli so trdili, da nezaposlenosti ne more biti, a ravno nezaposlenost je bila središče Keynesove makroekonomije. Mikroekonomija je poudarjala učinkovitost trgov, makroekonomija veli­ko trošenje virov v recesijah in depresijah. Do sredine 60-ih let so ekono­misti spoznali potrebo po poenotenju teorij. Razvili sta se dve šoli. Ena šola je zagovarjala tezo, da tekmovalno ravnovesje mikroekonomi­je ustvarja ustrezne temelje za makroekonomijo.