Jeseni 1947 je iz Francije vozil na jugovzhod vlak s predvojnimi izseljenci, ki jih je nova – ljudska – jugoslovanska oblast prepričala, naj se vrnejo. Med njimi je bil tudi Veno Pilon, vešč tako slikarskih kot fotografskih postopkov. Na poti je naredil 40 fotografij in od danes zvečer so na ogled v Moderni galeriji.

Potniki so odšli na pot veseli in optimistično razpoloženi. Bili so vseh jugoslovanskih narodnosti, slovenskih je bilo 94, to je 93 repatriirancev plus Pilon, ki je šel snemat film Na svoji zemlji in pogledat, kako se prenavlja njegova stara domovina. Pilon je bil še najmanj dobre volje. Ker je imel težave z vizumom, se je med svojimi rojaki skrival; pravzaprav se je za njihov vlak odločil zato, ker se je na njem najlaže potajil.

O razpoloženju povedo fotografije marsikaj: potniki imajo zadovoljne, nasmejane obraze in blesk v očeh. To tudi niso reveži, kakršni so v podobnih konvojih popotovali dve leti prej. Prtljaga priča o solidnem premoženju in okusu. To so ljudje v klobukih in kravatah; ker je november, v čednih zimskih plaščih. Gre za vrnitev izseljencev, ki so se deset, dvajset let prej odpravili iskat boljši zaslužek, nova oblast, ki si je iz geste obetala tako moralen kot stvaren kapital, pa je storila vse, da bi jih privabila nazaj.

Kontaktne kopije in negative s te jesenske vožnje je Dominique Pilon podaril Moderni galeriji ob očetovi retrospektivi (leta 2001). Razstavo, ki bo na ogled to jesen, je pripravila kustosinja Lara Štrumej. Pilonova galerija v Ajdovščini je za to priložnost izdala spremno publikacijo S povratniki ( tako je Pilon naslovil tisto poglavje v svoji avtobiografski knjigi Na robu, kjer je opisal prvo povojno potovanje v Jugoslavijo); v njej so vse ohranjene fotografije in članek Lare Štrumej.

Večina novih krem za nego obraza naj bi imela takojšnji učinek. Njihovi proizvajalci nam zagotavljajo, da so bolj vlažilne, bolje ščitijo kožo pred nevarnimi sončnimi žarki in drugimi škodljivimi vplivi, bolj spodbujajo obnovo kože, bolje zavirajo nastanek gub in podobno. Pravzaprav so najnovejše kreme bolj hranljive in nudijo koži več vsega, hkrati pa so nežnejše in dajo koži lesk. O tem, v kolikšnem času se bo na koži zares poznal njihov učinek, pa imajo celo strokovnjaki različna mnenja. Veliko jih je prepričanih, da približno po šestih do osmih tednih. Seveda pa moramo znati izbrati pravo kremo za svoj tip kože, hkrati pa mora biti krema prilagojena tudi našim letom, le tako bo zares učinkovita.

Po dvajsetem letu

Ko se bližamo tridesetim, se že lahko pokažejo prve tanke gubice. Zato ni več vseeno, kaj nanesemo na obraz. Če smo se v mladosti veliko nastavljali sončnim žarkom, koža ni več tako elastična, prav zato se lahko prej pokažejo prve tanke gubice ali celo prave gube. Drobne gubice pri teh letih pa so lahko tudi posledica dehidracije. Če se doslej nismo ukvarjali z vprašanjem, kako bomo negovali kožo na obrazu, je zdaj zagotovo čas, če se ne želimo prehitro vsaj na videz postarati. Krema za nego obraza med 20. in 30. letom naj bi vsebovala zaščito pred UV žarki in dobro navlažila kožo. Za lep videz kože naj bi pazili tudi na prehrano, popili veliko vode in se redno sproščali. Zelo pomembno pa je, da z obraza vsak večer odstranimo ličila. Pravzaprav naj bi nega obraza zjutraj in zvečer postala obvezen del našega vsakdanjika.

Po tridesetem letu

V tem obdobju naj bi bila koža za kar 30 odstotkov manj prožna kot v mlajših letih, še vedno pa je nežna in sijoča. Po tridesetem letu naj bi pazili zlasti na stres, ki pusti svoje posledice tudi na koži. Zato je poleg kakovostne nege, pomembno tudi sproščanje. Kreme, s katerimi naj bi negovali obraz po tridesetem letu, morajo biti vlažilne in vsebovati antioksidante. Le tako lahko preprečimo oziroma omilimo posledice škodljivih prostih radikalov. Enkrat na teden naj bi si privoščili piling obraza, ki pripomore k hitrejši obnovi celic. Seveda pri ohranjanju mladostne in lepe kože ne bo odveč zdrava prehrana in kakovostna UV zaščita. Če se bomo odpovedali sladkorju in kajenju, pa bo še toliko bolje.

Čeprav so od nekdaj za mesto umetnosti in zaljubljencev veljale Benetke, kamor so se tako predvsem v mesecih, tradicionalno namenjenih ljubezni, valile trume romantično razpoloženih parčkov, lahko tokrat z gotovostjo zatrdimo, da v letošnji pomladno-poletni sezoni bog ljubezni v svoji grški različici ne počitnikuje v mestu na kolih v podobi Kupida ali Amorja, pač pa na Dunaju. Seveda kot razvpiti Eros. Si morda upate na zmenek na slepo z njim? O Erosu, grškem mitološkem bogu ljubezni, smo slišali in brali že marsikaj. Prav on je na neki način zakrivil obstoj besede erotika in z njegovim lokom izstreljene puščice so tiste, ki bodisi vnamejo ljubezen ali pa sovraštvo. Po nekaterih razlagah je prvobitno božanstvo, ki se je rodilo v Kaosu in utelešalo spolnost, po drugi pa sin boginje lepote, ljubezni in plodnosti Afrodite. Po zadnji je torej božanstvo, ki bolj izkorišča, kakor uteleša moč ljubezni, in to pogosto na precej igriv način. V številnih njegovih umetniških pojavitvah pa se lahko z njim srečate v dunajski galeriji BA-CA Kunstforum na razstavi Eros v moderni umetnosti, ki je v zaljubljenih pomladnih in poletnih dnevih v avstrijsko mesto umetnosti zvabila marsikaterega obiskovalca. Ni kaj, Eros zna očitno kljub svoji častitljivi starosti še vedno pihati na dušo. Večna vprašanja. Srečanje z različnimi oblikami Erosa – ljubezen (www.itablogastico.com), strast, poželenje, zveza in skrivnostno hrepenenje – je od nekdaj bilo in je še vedno eden pomembnih umetniških motivov. Dunajska galerija se je skupaj s švicarsko fundacijo na to dokaj provokativno temo odzvala z razburljivo razstavo, saj ta na enem mestu predstavlja kar dvesto del uglednih umetnikov, ustvarjenih od konca 19. stoletja do danes. Skupni imenovalec razstavljenih stvaritev je seveda jasen: eros kot erotično.

Čeprav bi ob tem marsikdo pomislil, da se razstava osredotoča zgolj na goloto, sta tokrat koncept in pojmovanje grškega boga ljubezni zastavljena nekoliko širše. Eros tako lahko prepoznamo tudi v skušnjavi in zvezi, poželenju in domišljiji, sanjah in podzavesti. Razstava prikazuje prevzetost umetnikov z erosom kot dinamičnim načelom, ki že stoletja ohranja svet in samo umetnost v nenehnem gibanju.

Srečno otroštvo je skupek toliko stvari, da jih je nemogoče vse zapisati, zagotovo pa velik del predstavlja igra. In ko pomislim, kaj me je najbolj osrečevalo v mojem otroštvu, je bila to zagotovo lesena igrača, ki sem jo nekoč pri dedku dobila za novoletno darilo. Še vedno se živo spominjam škatle, ki je bila pod novoletno smrečico, in za katero sem takoj vedela, da je zame. Odvila sem celofan, jo odprla, in v njej našla lesene keglje in žogico za podiranje. 

Keglje, za katere danes vem, da jih je moj dedi na svojem delovnem pultu izrezljal sam, vanje vložil kar precej truda, in predvsem vso svojo ljubezen do mene. To je eden mojih najljubših spominov iz otroštva, in čeprav sem takrat mislila, da me osrečuje predvsem igrača, s katero sem se spomladi z dedijem igrala na dvorišču, danes vem, da mi je ta spomin ostal zapisan globoko v srcu predvsem zaradi dedija in tega, koliko pozornosti mi je namenil – in igrača, ki je danes žal ni več, zame ni simbol srečnega otroštva zaradi nje same, temveč predvsem zaradi dedka.